U početku je tišina bila.

Na začiatku bolo ticho.

Tišina je bila, a ne gluhoća:

Ticho bolo, nie hluchota:

delići, zvezde su nastale

častice, hviezdy vznikali,

i svojim putem prema dubini materije,

a na cestu smerom k hlbine hmoty,

prostransvu vasione krenuli.

k objemnosti prázdnoty hnuli sa.

Tišina je bila: tišina kosmosa.

Ticho bolo: ticho kozmu.

Tišina se u sve pravce širila, i prema Zemlji.

Tišina je bila, a ne gluhoća:

Ticho tisíc smermi unášalo sa, aj smerom k Zemi.

more, reke su hujile,

Ticho bolo, nie hluchota:

kontinenti u eksplozijama oživeli,

more, rieky hulákali,

brda su se rodili, isčezli.

kontinenty výbuchom ožili,

Tišina je bila: tišina planete.

hory zrodili sa, umreli.

Umnožila se tišina, u život se pretvorila.

Ticho bolo: ticho planéty.

Tišina je bila, a ne gluhoća:

pragušteri su jurili,

Ticho sa zmnohonásobnilo, v život sa zmenilo.

ptice glasale,

Ticho bolo, nie hluchota:

grabljivci dahtali, žrtve zadnji hropot ispuštali.

prajaštery trapovali,

Tišina je bila: tišina divljine.

vtáci jačali,

Sam sebi se čudila tišina.

dravce dychčali, koristi z ostatného chrčali.

Tišina je bila, a ne gluhoća:

Ticho bolo: ticho divočiny.

noge su tokom plesa topotale,

pesme na ljubav, junačke bitke podsećale,

Ticho žaslo nad sebou.

bajke putem tajni, od srca do srca kolale.

Ticho bolo, nie hluchota:

Tišina je bila: tišina čoveka.

nohy tanec dupali,

Tišina je postala baština, predmet imovine.

pieseň o láske znela, hrdinské bitky pripomínala,

Neko ju je jedno veče u ruke uzeo,

od srdca k srdcu rozprávka vinula sa, po ceste mystérie.

prelomio i svojim učenicima dao,

Ticho bolo: ticho človeka.

a mi danas tu prelomljenu tišinu odašiljamo,

uz sve jaču galamu,

Ticho sa majetkom stalo, predmetom imania.

na njegovo sećanje

Jedného večera niekto ho do ruky vzal,

zlomil a svojim učeníkom daroval,

a to prerušené ticho dodnes ďalej podávame,

so stále väčším hlukom,

na jeho pamiatku.